Kmetija Hecl: Kjer nastaja skuta, ki vedno prejme zlato medaljo

Orehova vas, kmetija Hecl. Kako jogurti, siri in skuta s tega dvorišča pridejo po vsej Sloveniji?

Naslova zares ni težko najti. Skoraj se zdi, kot da bi z avtoceste in naprej v Orehovo vas pot vodila naravnost pred vrata. Kar je dobro za tiste, ki prihajajo po nakupih kar na domačijo Hecl. Majhna prodajalna, ki se odpira na dvorišče, je priročen vir mlečnih dobrot za okoličane; polne vitrine jogurtov, pa vse več sirov in drugih mlečnih izdelkov jih tu čakajo.

Ni pa ta lokacija nobena prednost za kupca, ki bi želel njihov jogurt s stevijo, na primer, a je doma na drugem koncu Slovenije, kajti vseeno smo sredi Dravskega polja, streljaj od Maribora. Orehova vas – naj ime še tako odzvanja v ušesih, ker so tu nekoč imeli slovit motokros – je za večino Slovenec zares daleč.

In to je seveda opazil tudi Peter Hecl ter dognal, da pojavljanje na družbenih omrežjih, najcenejši vir oglaševanja za male podjetnike, malo zaleže, če svojih izdelkov ne more pripeljati tudi v bolj oddaljene kotičke Slovenije. To je bil njegov motiv, da je pred dvema letoma začel razmišljati, da bi se prijavil za Lidlovo Lojtr’co domačih: pomenila mu je zagotovljeno hladilno verigo in odprta vrata za dostop v kraje, kamor drugače izdelki ne bi mogli.

Heclovi siri

Po vidnost na Lojtr’co

»Problema nisem znal pametneje rešiti. Prvo leto sem okleval, ali naj se prijavim, lani pa sem to tudi naredil, čeprav so mi vsi govorili: ‘Veš, Peter, tole ne bo zate.’ Vedo namreč, koliko energije vlagam v vsak izdelek. To je diskont, so rekli. Jaz pa gledam in gledam – in kar vidim, je velik cenovni razpon in s tem mesto tudi za butičnejše izdelke. Prvo leto so me domači svetovalci odvrnili, naslednje pa ne več,« pripoveduje, naslon­jen na pult v mali prodajalni.

Pri četrti Lojtr’ci je sodeloval z mladimi sirčki v srajčki, zares zanimivim jogurtom z mandlji in medom ter s skuto – mimogrede, ta je šampionska, tudi letos so na Agri dobili zlato medaljo, že peto, zlata pa je bilo veliko tudi na pravkar končanih Dobrotah slovenskih kmetij. In naj namignemo: zadnji dve leti se veliko ukvarjajo tudi s siri, odličen se nam je zdel trdi, s prano skorjo ali rdečo mažo.

»Po odzivih na spletnih omrežjih vidim, da zdaj prihajajo z vseh koncev Slovenije, pa če se kdo pelje v Maribor, se mimogrede ustavi po skuto,« pravi naš prvi sogovornik. Kakšna pa mora biti, da dobi toliko zlatih medalj? Tako kot večina njihovih izdelkov samozavestno polnomastna, odceja se skozi vrečo, pa dajo ji čas za zorjenje, nekje med 14 in 15 ur na nizki temperaturi. Ni to množična proizvodnja, pravi Peter Hecl in doda, da si sploh ne želijo postati obrat industrijskega tipa, čeprav se morda tako zdi, zaradi Lojtr’ce.

Pozornost vsakemu izdelku

Je pa res, da je kar izziv, ko so potrebne večje količine, pri čemer gre takemu tipu proizvajalca na roko način, da od trgovca dobi mesec prej napoved, koliko bo naročil, in se je mogoče pripraviti ter skombinirati glede na druga naročila. Na tej kmetiji lahko na dan predelajo 800 lit­rov mleka, toliko ga da 35 krav črno-bele pasme, in Hecl pravi, da je bil sprva malo v skrbeh, kajti vedel je, da teoretično lahko pripravijo dodatna naročila za Lidl, prakse pa ni poznal. A je šlo: in čeprav so sprva pri trgovcu napovedali, da bodo jemali po 500 enot vsakega izdelka, se je količina povečevala, kmetija pa je zmogla.

Od načina – ki je hkrati privilegij in breme –, da se vsakega izdelka posebej loti premišljeno in filigransko natančno, noče odstopiti, kajti tak pač je. (Na tem mestu se je razvila obširna debata o individualnih sodobnih prehranskih načinih, citirale so se študije in naš sogovornik se je še enkrat izkazal kot načitan, rahlo asketski tip človeka, eden od ljudi, ki nikdar v življenju ne ubirajo nobenih bližnjic ali hazarderskih tveganj.

Kar potrdi tudi zgodba o tem, kako so dokupili zemljo, da bi se krave pasle tako rekoč pred domačim pragom, vendar je zdaj ne uporabljajo, kajti čez pelje vaška pot in Peter Hecl si je začel predstavljati najslabšo možnost: da kdo spusti krave, te odtavajo najprej na železniško progo, ki teče ob njej, lahko pa še čez na avtocesto. To je, skratka, gospodar, ki bi mu težko očitali nepremišljenost.)

Peter Hecl v svoji prodajalni, ki je priročen vir mlečnih dobrot za okoličane; polne vitrine jogurtov, pa vse več sirov in drugih mlečnih izdelkov jih tu čakajo.

Kmetija nekoč in danes

Takole pa je šla pot na tej domačiji: prva pomembna letnica je 1850, kar nekako štejejo kot ustanovno leto domačije, starša Petrove soproge Martine (ki dela kot pravnica) sta v sedemdesetih letih postavila zares sodoben hlev in tako naštudirala proizvodnjo mleka, da je bila kmetija prva med vsemi leta 1984 v celotni Jugoslaviji. Peter se je priženil, in čeprav je kmetijski tehnik, je moral presedlati na drugo panogo, s poljedelstva na živinorejo. Predelave so se na kmetiji lotili leta 2011, po obdobju, ko je bila odkupna cena mleka tako mizerna, da je bilo treba ukrepati: vse skupaj zapreti ali začeti dodajati vrednost.

Petra Hecla, imam občutek, obiskovalci pogosto sprašujejo, kaj je po izobrazbi, s svojo pojavo izraža pedantnost farmacevta in intelektualno zahtevnost znanstvenika. V resnici je eden redkih kmetov pri nas, ki je najprej v hlevu, potem v proizvodnji mlečnih izdelkov, pozneje pa po potrebi še v prodajalni. Prav toliko kot besede pa o njem pove zaključni prizor našega obiska: »Res ne bosta več?« je upajoče vprašal in sam z neznanskim užitkom do konca pojedel kolutek svojega camemberta.

Autor: Karina Cunder Rečič
Fotografije: Uroš Hočevar
Vir: Odprtakuhinja.delo.si